Novica o Baha’u’llahjevem izgnanstvu iz Bagdada je pretresla skupnost Babi. Prijatelji so bili nadvse žalostni in sprva nihče ni mogel ne spati ne jesti. Počasi pa jih je Baha’u’llah s Svojimi prijaznimi in nežnimi besedami pomiril in sprejeli so dejstvo, da jih bo večina prikrajšana za blagoslov, da bi Ga spremljali na naslednji stopnji Njegovega izgnanstva. V znak Svoje ljubezni, je Sam zapisal Poslanico za vsakega izmed prijateljev, ki so živeli v mestu – moškega, žensko in otroka.
Blizu Bagdada je bil prelep vrt poln vrtnic in prav vrtnica je bila Baha’u’llahjeva najljubša roža. 22. aprila 1863 popoldne je zapustil mesto in vstopil v vrt. Verniki in veliko število prebivalcev Bagdada so bili potopljeni v žalost. Skupnost Babi, ki je bila sedaj popolnoma prenovljena zaradi Baha’u’llahjeve nežne nege, je vstopila v novo krizo. Kakšna bo prihodnost te mlade Vere, katere edino Upanje, je bilo izgnano tako daleč stran od večine njenih pripadnikov? Odgovor, ki je čakal Babije zlomljenih src, ki so se zbrali, da Mu izrečejo slovo, je bil čudovit. Baha’u’llah je raztrgal tančice, ki so zakrivale Njegov pravi Položaj pred očmi ljudi in javno je razglasil, da je Obljubljeni vseh časov.
Baha’u’llah je v vrtu, ki ga danes poznamo po imenu Ridvanski vrt, ostal dvanajst dni, preden se je odpravil v Konstantinopel. Njegovi sovražniki so Njegovi Stvari poizkusili zadati smrtni udarec tako, da so Ga ločili od večine vernikov. Bog pa je slovo spremenil v priložnost velike radosti. Izjava Njegove Misije je ustvarila novo življenje v dušah Njegovih tovarišev. To je bil Dan Dni, na katerega jih je pripravljal Bab. Baha’u’llah je dejal, da so bile na tisti Dan ‘vse ustvarjene stvari potopljene v morje očiščenja.’
Na žalost vemo je malo podrobnosti o pogovorih, ki jih je Baha’u’llah imel s tokom obiskovalcev, ki jih je sprejel v Ridvanskem vrtu. Naslednje besede zgodovinarja Nabila, nam dajejo kanček uvida v slavo tistih dni:
‘Vsak dan, ko je napočila ura zore, so vrtnarji nabrali vrtnice, ki so obkrožale štiri avenije vrta in jih nakopičili v sredini tal Njegovega posvečenega šotora. Kup je bil tako velik, da prijatelji niso mogli videti čezenj, ko so zjutraj pili svoj čaj v Njegovi prisotnosti. Vse te vrtnice je Baha’u’llah z lastnimi rokami zaupal tistim, ki jih je vsako jutro odposlal iz Svoje prisotnosti. Ti so jih v Njegovem imenu prenesli Njegovim arabskim in perzijskim prijateljem v mestu… Neke noči, deveto noč rastočega meseca, sem bil eden izmed teh, ki smo bedeli ob Njegovem posvečenem šotoru. Ko se je bližala polnoč, sem Ga videl oditi iz šotora, iti mimo krajev, kjer so spali nekateri Njegovi tovariši in potem hoditi gor in dol po z mesečino oblitih avenijah vrta, ki so jih obkrožale vrtnice. Tako glasno so prepevali slavci z vseh strani, da so le ti, ki so bili zelo blizu Njega lahko razločno slišali Njegov glas. Še naprej je hodil dokler se ni ustavil na sredi ene izmed avenij in pripomnil: ‘Poglejte te slavce. Tako zelo ljubijo te vrtnice, da brez spanja od mraka do zore ščebetajo svoje melodije in govorijo z gorečo strastjo s ciljem svojega oboževanja. Kako torej lahko ti, ki trdijo, da gorijo zaradi lepote Ljubljenega, ki je kot vrtnica, spijo?’ Tri zaporedne noči sem čuval in krožil okoli Njegovega blaženega šotora. Vsakič, ko sem prišel mimo kavča na katerem je ležal, sem Ga našel budnega in vsak dan od jutra do večera sem Ga videl, da je brez presanka udeležen v pogovore s potoki obiskovalcev, ki so kar naprej prihajali iz Bagdada. Niti enkrat v besedah, ki jih je izgovarjal, nisem opazil niti sledi pretvarjanja.’
Novica o Baha’u’llahjevem izgnanstvu iz Bagdada je pretresla skupnost Babi. Prijatelji so bili nadvse žalostni in sprva nihče ni mogel ne spati ne jesti. Počasi pa jih je Baha’u’llah s Svojimi prijaznimi in nežnimi besedami pomiril in sprejeli so dejstvo, da jih bo večina prikrajšana za blagoslov, da bi Ga spremljali na naslednji stopnji Njegovega izgnanstva. V znak Svoje ljubezni, je Sam zapisal Poslanico za vsakega izmed prijateljev, ki so živeli v mestu – moškega, žensko in otroka.
Blizu Bagdada je bil prelep vrt poln vrtnic in prav vrtnica je bila Baha’u’llahjeva najljubša roža. 22. aprila 1863 popoldne je zapustil mesto in vstopil v vrt. Verniki in veliko število prebivalcev Bagdada so bili potopljeni v žalost. Skupnost Babi, ki je bila sedaj popolnoma prenovljena zaradi Baha’u’llahjeve nežne nege, je vstopila v novo krizo. Kakšna bo prihodnost te mlade Vere, katere edino Upanje, je bilo izgnano tako daleč stran od večine njenih pripadnikov? Odgovor, ki je čakal Babije zlomljenih src, ki so se zbrali, da Mu izrečejo slovo, je bil čudovit. Baha’u’llah je raztrgal tančice, ki so zakrivale Njegov pravi Položaj pred očmi ljudi in javno je razglasil, da je Obljubljeni vseh časov.
Baha’u’llah je v vrtu, ki ga danes poznamo po imenu Ridvanski vrt, ostal dvanajst dni, preden se je odpravil v Konstantinopel. Njegovi sovražniki so Njegovi Stvari poizkusili zadati smrtni udarec tako, da so Ga ločili od večine vernikov. Bog pa je slovo spremenil v priložnost velike radosti. Izjava Njegove Misije je ustvarila novo življenje v dušah Njegovih tovarišev. To je bil Dan Dni, na katerega jih je pripravljal Bab. Baha’u’llah je dejal, da so bile na tisti Dan ‘vse ustvarjene stvari potopljene v morje očiščenja.’
Na žalost vemo je malo podrobnosti o pogovorih, ki jih je Baha’u’llah imel s tokom obiskovalcev, ki jih je sprejel v Ridvanskem vrtu. Naslednje besede zgodovinarja Nabila, nam dajejo kanček uvida v slavo tistih dni:
‘Vsak dan, ko je napočila ura zore, so vrtnarji nabrali vrtnice, ki so obkrožale štiri avenije vrta in jih nakopičili v sredini tal Njegovega posvečenega šotora. Kup je bil tako velik, da prijatelji niso mogli videti čezenj, ko so zjutraj pili svoj čaj v Njegovi prisotnosti. Vse te vrtnice je Baha’u’llah z lastnimi rokami zaupal tistim, ki jih je vsako jutro odposlal iz Svoje prisotnosti. Ti so jih v Njegovem imenu prenesli Njegovim arabskim in perzijskim prijateljem v mestu… Neke noči, deveto noč rastočega meseca, sem bil eden izmed teh, ki smo bedeli ob Njegovem posvečenem šotoru. Ko se je bližala polnoč, sem Ga videl oditi iz šotora, iti mimo krajev, kjer so spali nekateri Njegovi tovariši in potem hoditi gor in dol po z mesečino oblitih avenijah vrta, ki so jih obkrožale vrtnice. Tako glasno so prepevali slavci z vseh strani, da so le ti, ki so bili zelo blizu Njega lahko razločno slišali Njegov glas. Še naprej je hodil dokler se ni ustavil na sredi ene izmed avenij in pripomnil: ‘Poglejte te slavce. Tako zelo ljubijo te vrtnice, da brez spanja od mraka do zore ščebetajo svoje melodije in govorijo z gorečo strastjo s ciljem svojega oboževanja. Kako torej lahko ti, ki trdijo, da gorijo zaradi lepote Ljubljenega, ki je kot vrtnica, spijo?’ Tri zaporedne noči sem čuval in krožil okoli Njegovega blaženega šotora. Vsakič, ko sem prišel mimo kavča na katerem je ležal, sem Ga našel budnega in vsak dan od jutra do večera sem Ga videl, da je brez presanka udeležen v pogovore s potoki obiskovalcev, ki so kar naprej prihajali iz Bagdada. Niti enkrat v besedah, ki jih je izgovarjal, nisem opazil niti sledi pretvarjanja.’
