‘Abdu’l-Bahá je znanost opisal kot “najbolj plemenito” od vseh človeških vrlin in kot “odkrivalka vseh stvari”.
Nauki Baha’i navajajo temeljno skladnost znanosti in religije. To stališče izhaja iz prepričanja, da je resnica (ali resničnost) ena sama. Če je namreč resnica res ena, ni mogoče, da bi bilo nekaj znanstveno napačno in versko resnično. ‘Abdu’l-Bahá to misel odločno izrazi v naslednjem odlomku:
Če so verska prepričanja in mnenja v nasprotju z znanstvenimi standardi, so to zgolj vraževerja in domišljije, kajti nasprotje znanja je nevednost, otrok nevednosti pa je vraževerje. Nedvomno mora obstajati soglasje med pravo religijo in znanostjo. Če se ugotovi, da je neko vprašanje v nasprotju z razumom, sta vera in prepričanje vanj nemogoča in ni drugega izida kot omahovanje. — ‘Abdu’l-Bahá
Bahá’u’lláh trdi, da sta človekova inteligenca in razumske sposobnosti darilo Boga:
Ta dar daje človeku moč, da prepozna resnico v vseh stvareh, ga vodi k temu, kar je prav, in mu pomaga odkriti skrivnosti stvarstva. – Bahá’u’lláh
Znanost je rezultat sistematične uporabe teh od Boga danih moči.