“Vsakdo ima pravico do izobrazbe.”
— Splošna deklaracija človekovih pravic


V očeh javnosti pravica do izobrazbe ni na najvišji ravni skrbi. Ostale človekove pravice – posebej tiste, ki zadevajo pravico do življenja, svobode in osebne varnosti – te so pogosto nujnejše in bolj pomembne. In če smo pošteni; primeri, ko so ljudje usmrčeni, vrženi v zapor ali mučeni od nas zahtevajo takojšnjo pozornost in ukrepanje.

Pa vendar, odvzem posameznikove pravice do izobrazbe je dolgoročno gledano enako odvzemu njegove pravice do obstoja kot svobodne in produktivne osebe. Brez izobrazbe je posameznik obsojen na ujetništvo svoje nevednosti, mučen z pomanjkanjem priložnosti in najverjetneje podvržen življenju v revščini, nerazvitosti in zatiranju.

Velika tragedija je, da je v svetu na milijone ljudi, ki ne morejo uresničiti njihove osnovne pravice do izobrazbe. V večini primerov to ni stvar volje, temveč virov. Posebej v državah v razvoju, ki velikokrat nimajo infrastrukture, da bi mladim zagotovile primerno izobrazbo.

Stvar pa je popolnoma drugačna, ko vlada namenoma prikrajša svoje ljudi, oziroma skupino ljudi, do pravice do izobrazbe. Na žalost je to primer današnjega dne v Iranu.

Iranska vlada od leta 1979 sistematično odreka pravico do polne izobrazbe svoji največji verski manjšini. Natančneje, Islamska Republika Iran že 25 let odreka 300.000 članom skupnosti Baha'i pravico do visoke izobrazbe s tem, da zavrača vstop mladih Baha'ijev v univerze in fakultete. Iranska vlada prav tako zatira napore Baha'ijev, ki si želijo ustanoviti svoje lastne institucije za višjo izobrazbo.

Trud Iranske vlade v odrekanju pravice do izobrazbe lahko vidimo le kot koordiniran trud z namenom izkoreninjenja za življenje sposobne skupnosti Baha'i iz Iranske družbe.

To je le eno izmed dejanj cele slike preganjanja Baha'i skupnosti Irana, ki vkljucuje usmrtitve, neupravicena ujetništva, zaplembe premoženja, ostre omejitve verske svobode svobode in cašcenja. Odkar je na oblasti Islamska vlada je bilo ubitih vec kot 200 Baha'ijev, na stotine jih je bilo zaprtih in tisocim je bilo zaseženo njihovo premoženje ali obrt, bili so odpušceni ali pa so jim bile odvzete pokojnine. Unicena so bila sveta mesta Baha'i, izvoljena upravna struktura je bila porušena, in Baha'ijem so odvzeli mnogo ostalih pravic; od pravice svobodnega gibanja do pravice do dedovanja.

Z vsem tem v ozadju lahko vidimo, da so napori Iranske vlade v odrekanju pravice do izobrazbe Baha'ijem le poizkus izkoreninjenja skupnosti Baha'i iz Iranske družbe.

Resnicno, natancno preucevanje Iranskega preganjanja Baha'ijev razkrije to, da je Iranska vlada dolgo popolnoma blokirala »napredek in razvoj« skupnosti — kot je bilo poudarjeno iz strani vlade kot “tajen” memorandum, ki je bil razkrit leta 1993. [Glej “Tajni načrt represije"]

Po mednarodnem klicu zoper elemente opresije, je Iranska vlada v zadnjih letih ublažila svoje nasilje. Ubijanje in zapiranje je bilo po večini ustavljeno.

Vendar pa pravicno branje o tej situaciji razkriva, da vlada ni opustila svojega končnega namena — uničenja skupnosti Baha'i — in da še naprej vztraja na poti do tega cilja, med tem, ko se poslužuje drugih oblik zatiranja, ki pa v očeh zahoda niso tako kruta.

To ni vidno nikjer bolj kot v nadaljnjih naporih vlade, ki preprečuje Baha'ijem, da bi si pridobili višjo izobrazbo.

URADNA STRAN >

NAZAJ NA AKTUALNO
NAZAJ NA IZJAVE ZA JAVNOST