ČLANEK O BAHA'IJIH V EGIPTU V DNEVNIKOVEM OBJEKTIVU
LJUBLJANA, 23.april, 2007

Baha'iji "izbrisani" v Egiptu: Če ne izbereš prave vere, te ni

Z nami, Egipčani, morate biti potrpežljivi," reče njegova ekscelenca Mahmud Karim Mahmud, egiptovski veleposlanik v Belgiji, ko nam, novinarjem z vseh vetrov, v neki bruseljski restavraciji začne preudarno odgovarjati na eno od številnih vprašanj o svoboščinah v Egiptu.
Dr. Labiba Iskandar Hanna pravi, da so Baha'iji v Egiptu brez pravic. Njegovemu sinu Ragiju bo čez nekaj mesecev potekla osebna izkaznica. Potem bo »izbrisan«, razen če ne sprejme ene od uradno priznanih veroizpovedi. 
"Stara država smo. Sicer se spreminjamo, a za to potrebujemo več časa kot pa na primer Gruzija in Ukrajina. Tudi pri nas bodo razmere za spremembe sčasoma dozorele," doda in se nekaj deset minut kasneje opraviči ter zapusti omizje, ker ima menda še druge opravke.
Ko nekaj dni kasneje v mavričnosti babilona južnega Kaira, tako daleč od Bruslja, besede poosebljenega mišljenja vladajočega političnega establišmenta prenesem že rahlo osivelemu dr. Labibu Iskandarju Hanni, pripadniku Vere Baha'i, se ironično, že malo resignirano, nasmehne: "Karkoli že govorijo, Baha'iji v Egiptu ne obstajamo. Izbrisani smo. Ostali smo brez vseh pravic."
Baha'iji ne obstajamo!
Položaj Skupnosti Baha'i v Egiptu, katerega ustava se kiti s členi o svobodi veroizpovedi, lahko opišemo z besedami "prepovedani, a tolerirani". V tej severnoafriški arabski državi jih živi nekje od 500 do 2000, natančnejšo oceno je težko podati. Številni Baha'iji dandanes zaradi spleta najrazličnejših okoliščin po uradnih zaznamkih sploh "ne obstajajo", ker nimajo osebnih izkaznic ali drugih identifikacijskih dokumentov. In to samo zato, ker se je pri postopku za pridobitev osebnih dokumentov po novem treba versko opredeliti.
V Egiptu so uradno priznane le tri vere - islam, krščanstvo in judovstvo. In tu se skriva srčika problema. "Možnosti za drugo ni, polje o veroizpovedi pri postopkih za pridobivanje dokumentov pa po novem ne sme ostati prazno. Če se ne izrečeš za katero od dovoljenih religij, dokumenta ne dobiš," pojasnjuje dr. Hanna, priletni profesor inženirstva na kairski univerzi.
Kaj to pomeni v praksi? Besedo povzame njegov 25-letni sin Ragi, ki se nama pridruži v tihem zavetju osamljene kavarne v kairski četrti Maadi. Iz žepa izvleče zmečkani porumeneli kartonček: "Poglej, ta osebna izkaznica velja le še nekaj mesecev. Kot vidiš (pokaže na križce na dokumentu, op.a.), sem pred nekaj leti ob vlogi za izdajo dokumentov še lahko izbral možnost, da se ne želim versko opredeliti. V polje o veroizpovedi so mi brez nadležnih vprašanj vpisali te križce. Brez pregovarjanj sem dobil osebno izkaznico. Zdaj te možnosti ni več: ali se izrečeš za 'pravo' religijo ali pa ne dobiš dokumenta. Brez dokumenta in vpisa v register - enako je verjetno tudi pri vas v Evropi - pa ne obstajaš!"
A vendar se kljub vsej "nepomembnosti" izbrisa (problem zadeva le nekaj tisoč ljudi, komaj kapljico v morju 79-milijonske države torej) v ozadju razkriva zanimiva geopolitična igra. Ob prevladujočem diskurzu zahodnih držav o prepotrebni demokratizaciji arabskega sveta, številnih opozorilih človekoljubnih organizacij in spoštovanju človekovih pravic naklonjeni politiki Evropske unije se že skoraj 79-letni egiptovski predsednik Hosni Mubarak očitno lahko požvižga na pozive tako imenovanega "svobodnega sveta" po spremembah.
Egipt je več tisočletij staro, okorno kraljestvo, domovina faraonov, kjer se spremembe dogajajo počasnemu toku evolucije civilizacije ob Nilu primerno. Verjetno bodo tudi Baha'iji in druge preganjane skupnosti dočakali svoje pravice. Le malo bodo še vsi skupaj morali potrpeti…
Taki izgovori dr. Hanni kaj malo pomagajo. Vse, kar bi najbrž moral storiti za človeka dostojno življenje, kot ga živijo njegovi profesorski kolegi na univerzi, je, da bi zanikal svojo versko pripadnost ali pa da bi se izrekel za eno izmed treh v Egiptu uradno priznanih ver.
Iz ust sogovornikov kar vrejo bizarni primeri: sestra dr. Hanne, ki je umrla pred kratkim, "uradno" ni mrtva, saj oblasti zanjo niso izdale mrliškega lista, ker so njeni sorodniki vztrajali, da na poslednji dokument o obstoju nekega človeka zapišejo, da je bila Baha'i ali pa da pustijo polje neizpolnjeno.
Baha'iji se, ker nimajo urejenih dokumentov, izogibajo javnim krajem, kjer bi jih lahko povprašali po identifikaciji, saj lahko kaj hitro pristanejo v ječi. Odpusti iz služb so pogosti. Mojega sogovornika so ob spoštovanja vredno službo prefinjeno poskušali spraviti že pred leti, a je po dolgotrajnem boju s sodnimi mlini bitko vendarle dobil in se vrnil na staro delovno mesto. Vprašanje, kako bi bilo danes. Drugorazredni državljani? "Tretje- ali petorazredni," pravi dr. Hanna.
Njegovima dvema otrokoma o prihodnosti ne bi bilo treba razmišljati na način, v katerega sta prisiljena sedaj. Sta izobražena in imata vplivnega očeta. Lahko bi potovala, se zaposlila pri uglednem podjetju, odprla bančni račun, se uradno poročila... A vse to, kot kaže, v modernizirajočem se, domnevno demokratičnim spremembam naklonjenem režimu avtokratskega predsednika zanju ne bo lahko, ker sta Baha'ija.
Vara Baha'i sledi naukom ustanovitelja Baha'u'llaha, ki je svoje oznanilo začel širiti v tedanji Perziji (v današnjem Iranu) v 19. stoletju. Baha'u'llaha je verjel, da je enotnost človeštva mogoče doseči, saj so vsi ljudje eno. Po zapisih spletne strani Skupnosti Baha'i Slovenije ( www.bahai.si), ki povzema svete spise Vere Baha'i, njihova vera uči, da se morajo verniki vseh religij medsebojno posvetovati in se ne zapletati v spore z drugimi verami, saj bi morala biti religija gibalo enotnosti, harmonije in sloge med ljudmi. Če postane vzrok sporov in sovražnosti, vodi v odtujenost; če ustvarja konflikt, je bolje, da je ni.
Podatki o številu pripadnikov te razmeroma neznane vere se razlikujejo. The World Almanac and Book of Facts (2004) ocenjuje, da jih v številnih državah po svetu živi od 6 do 8 milijonov, od tega dobra četrtina (2,2 milijona) v Indiji; sledi Iran z okoli 350.000 Baha'iji, v Združenih državah Amerike jim pripada kakih 150.000 ljudi.

Islamski teologi: bahaizem je kriva vera!
Velikega šejka Mohameda Saida Tantavija, imama kairske mošeje Al Azhar, poznavalci označujejo za glas zmernega sunitskega islama. Tantavi, ki že dobro desetletje vodi eno izmed najvplivnejših islamskih institucij na svetu, je po poročanju najstarejšega časnika v arabskem svetu Al Ahram samomorilske napade Palestincev označil za haram, torej prepovedano po islamu (pozneje je svojo odločitev sicer nekoliko spremenil).
Z domnevno zmernostjo je šokiral tudi, ko je sprva podprl uvedbo prepovedi nošenja naglavnih rut v francoskih šolah. Medtem ko so v bruseljskih in washingtonskih sobanah odobravajoče prikimavali "zmernežu", pa je Tantavi ob vprašanjih o Veri Baha'i nepopustljiv: označil jo je za bogokletno dogmo in deviantno ateistično sekto ter ga celo povezal z globalnim cionizmom!
Poznavalci menijo, da je glavni razlog obtožb o domnevni hereziji Baha'ijev (kot pridigajo vplivni islamski teologi!) - in posledično preganjanja - posredno zanikanje bistva islama: verjamejo namreč, da je bil Baha'u'llah zadnji v vrsti prerokov. Oznanilo je širil kar nekaj stoletij po Abrahamu, Mojzesu, Jezusu in Budi ter Mohamedu - prav to pa je za muslimane najbolj bogokletno, saj Baha'iji s tem menda posredno zanikajo veličino oznanjevalca islama iz 7. stoletja.
Baha'ije v številnih muslimanskih državah, tudi Egiptu, bolj ali manj potihoma štejejo za nelojalne državljane, saj naj bi z mislimi uhajali v Izrael (ki je kljub leta 1979 podpisanemu mirovnemu sporazumu v očeh večine Egipčanov verjetno še vedno državni sovražnik številka ena), v pristaniško mesto Haifa, kjer je sedež najvišjega telesa administracije Baha'i, tako imenovana Univerzalna hiša pravičnosti.
Tegobe Baha'ijev v Egiptu niso stare nekaj let. Začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je takratni socialistično in panarabsko naravnani predsednik Gamal Abdel Naser utrjeval oblast. Baha'i institucije so leta 1960 razpustili, premoženje skupnosti pa zaplenili. Pred tem so imeli Baha'iji svoje knjižnice in pokopališča, s pohodom socializma so pravice izgubili. Zemljišče ob veličastnem Nilu, na katerem so nameravali postaviti tempelj Baha'i, so prodali kar na javni dražbi.
Razlikujejo se tudi stopnje preganjanja: od razmeroma velike verske svobode (npr. v Izraelu, Indiji, ZDA) do skrajno netolerantnih režimov, kot na primer v Iranu, kjer so ne le prepovedani, temveč tudi pogosto tarča racij, odpuščanja z dela, odtegovanja socialnih ugodnosti, po navedbah Bahaitske mednarodne skupnosti (Baha'i International Community) celo žrtve politično in versko motiviranih ubojev.
"Pri nas še ni tako hudo, vendar se moramo boriti," upajoče pravi dr. Hanna.

Predsednik Drnovšek med Baha'iji
Po navedbah doc. dr. Aleša Črniča z ljubljanske Fakultete za družbene vede živi v Sloveniji nekaj deset Baha'ijev. Nacionalna bahajska skupnost v Republiki Sloveniji je pri Uradu za verske skupnosti prijavljena od leta 1992. Pri slovenskem predsedniku dr. Janezu Drnovšku so dobro zapisani. Na spletni strani Skupnosti Baha'i Slovenije se pohvalijo, da so predstavniki Baha'i Drnovška (na njegovo povabilo) obiskali februarja letos, nekaj tednov po tem, ko je slovenski predsednik ob robu konference z naslovom Mir, nenasilje in krepitev Gandijeve filozofije v 21. stoletju v New Delhiju obiskal tudi lotusov tempelj oziroma Baha'i Hišo čaščenja . Takrat je, še piše na medmrežju, predsednik v knjigo gostov zapisal naslednje besede: "Zelo sem prevzet nad obiskom in vam želim veliko uspeha v prihodnosti."

Dnevnikov objektiv, sobota, 14.04.2007
Tekst: Rok Zupančič

NAZAJ NA AKTUALNO